ELX Triptih v Lendavi – Mednarodni projekt elektroakustične glasbe – Sonotopija, 18. marec 2026
S predstavitvijo v vzhodni kohezijski regiji projekt prispeva k razširjanju kulturnega programa in svojevrstne glasbene estetike ter spodbuja razvoj decentraliziranega kulturno-umetniškega delovanja, ki povezuje javne zavode in nevladne organizacije. Tovrstno sodelovanje v svojem bistvu temelji na izmenjavi idej ter vključuje umetnike, ki aktivno delujejo v sodobnem umetniškem prostoru 21. stoletja: Mauricio Valdés San Emeterio, Ida Hiršenfelder, Patrick K.-H., Tilen Lebar, Borut Savski, Bojana Šaljić Podešva, Daniel Teruggi in Brane Zorman.
V sodelovanju z Inštitutom ON Rizom, Zavodom CONA, Floating Sound Gallery Vienna, KID PiNA, KKC Lendava in Galerijo – muzejem Lendava Vas Glasbena šola Lendava – Zeneiskola Lendva.
Borut Savski: Drevo življenja
Šest lesenih resonančnih teles (zvočil) razmaknjeno razobešenih pod stropom, s snopom električnih žic povezanih z računalnikom in nizkotonskim zvočnikom. Sredi vertikalnega snopa oko, ki motri neposredno okolico in predlaga spremembe zvočnemu algoritmu/ umetnemu organizmu. Oko seveda potrebuje kamerico, ker umetno oko ne vidi – je le podoba. Podobno je z drevesom – vertikalno razporejena struktura, zgoraj v navidezno krošnjo zvočil, spodaj s težjimi elementi in dovodom elektrike – kvečjemu spominja na drevo. Vendarle, drevo je eden od osnovnih arhetipov, ki vsebuje širše pomene: položaj človeka (drevo je večje), človeško minljivost (drevo živi dlje), zavetje in podobno. Zato se v zvezi z drevesom v človeški domišljiji lahko pojavi tudi podoba očeta. In božjega očesa.
Računalniški program je partitura, vendar njegova funkcija ni alegorično pripovedna – nima začetka ali konca – ampak narekuje le večje ali manjše naključne spremembe. Osnova zvoka so čiste frekvence, kar pomeni matematični sinusi, ki se med seboj lovijo in prepletajo. To v poslušalčevem ušesu proizvaja intermodulacije, kar pomeni bogatitev zvoka z novimi frekvencami, ki v samem prostoru sploh ne obstajajo. Presenetljivo: znotraj poslušalčevega perceptivnega aparata se pojavi dodatna materializacija zvoka.
Generativni in interaktivni sistem se naslanja na avtopetsko teorijo (kasni del kibernetske teorije), ki razširi definicijo živega tudi na pojave (vreme, družba, …) – in stvari. Živo je tisto, kar se prilagaja okolici in se v času življenja trudi ohranjati osnovne parametre, ki ga definirajo (proizvajanje zvoka, opazovanje okolice in spreminjanje zvoka, medsebojna povezanost vseh elementov v nekakšno drevo).
Borut Savski (1960) je intermedijski umetnik, ki daje velik poudarek zvoku – ob sočasni uporabi tehničnih rešitev za nevsakdanje instrumente in avtonomne zvočne in vizualne strukture/ skulpture. S tem so tesno povezane mikrosocialne situacije, v katere vstopa in/ali jih kreira. Osnovni pristop je na ravni metafor – točk, kjer se zgodijo prenosi/ prevodi pomenov/ motivov/ motivacij med različnimi diskuzivnimi polji. Umetniška produkcija je vseskozi vzporedna in prepletena z drugo produkcijo. Tehnologija, programiranje, glasba, pogled na družbo. Zadnja leta preokupacija s taktilnimi vmesniki in interaktivno generiranim videom / zvokom/ glasbo. Različna in številna sodelovanja, organizacije in soorganizacije dogodkov/ festivalov. Veliko dela je bilo še nedavno v programu umetniške iniciative Cirkulacija 2 v Ljubljani, kjer se udejanja koncept sodelovalne raziskovalne in eksperimentalne umetnosti.
