Naslov projekta: REVERBERACIJE | ODMEVI (podnaslov: RESONANČNI PROSTOR)
Žanr: videozvočna interaktivna instalacija /za 4 videoprojektorje in 6 zvočnih teles
Koprodukcija: Pixxelpoint (https://www.pixxelpoint.org/) in Cirkulacija 2 (https://www.cirkulacija2.org/)
Prizorišče: galerija GONG Nova Gorica (https://galerijagong.si/)
Otvoritev v petek, 21. november 2025 ob 19.00. Razstava odprta do 13. decembra 2025.
Get FANZINE REVERBERATIONS (english only)
Reverberacije | Odmevi so prostor spominov, nostalgij, zablod, hotenj, obžalovanj, … – emocionalno nabitih kategorij, ki jih posameznikova domišlija običajno predlaga na način nejasnih vizualnih utrinkov/ fragmentov.
Arhitektonsko izhodišče je prostor, ki je “ovit” v videoprojekcije, znotraj prostora pa je zvočno polje, ki prehaja med različnimi oblikami harmonije/ disharmonije. Predvajani videi poganjajo dinamiko generiranih zvokov, ki privzamejo naravo subtilnih zvočnih resonanc. Dodatni vir dinamike je senzor, ki zazna gibanje v prostoru in sodeluje pri zvočnih spremembah. Štiri kanalna video-projekcija in šest kanalni zvok.
Na razstavi prikazane video instalacije, so sestavljene z manipulacijo fragmentov video dnevnikov Francisca Tomsicha. Praksa ustvarjanja video dnevnikov je tradicionalno povezana s koncepti neposrednosti, zglednosti izkušnje in dokumentarnega pristopa k področju predstavljenega. Po drugi strani pa je prikazovanje video dnevnikov praksa, ki je bila tako pohvaljena kot kritizirana glede natančnosti (razprave včasih odpirajo stare teme o objavljanju pisnih dnevnikov). V Tomsichevem primeru rezanje in kompozicija zagotavljata določeno število hermenevtičnih plasti in referenc na modele in genealogije, ki jih želi obravnavati (na primer specifične tradicije eksperimentalnega dokumentarnega filma, video umetnosti in zgodnjega filma), ki so vizualno artikulirane kader za kadrom. Eden od teh elementov je krožna, kukalu podobna oblika posnetkov, ki je značilna za vse njegove filme od leta 2016 naprej. Ta element oblikuje vizualni vidik del, pa tudi (ker gre za estetsko odločitev, sprejete pred dejanskim snemanjem) odnos med očesom in predstavljenim fragmentom zaznave, ki ga posreduje določena tehnologija: »krog« deluje kot filter v umetnikovem očesu med njegovim ustvarjanjem izvirnega posnetka, prav tako kot črno-beli »prevod« digitalnih barv. Deluje kot notranja dispozicija, ki jo je mogoče povezati s praksami neposredne montaže že v kameri mnogih video umetnikov v prvih letih po pojavu prenosne video tehnologije.
Ti formalni, tehnični in metodološki vidiki so določeni, in določajo, vizualne informacije, prikazane na Tomsich-evih filmih. V tradicionalnem, slikovnem ali digitalnem smislu sveta ni abstrakcije, obstajajo pa diskurzi različnih vrst. Najbolj očiten je tisti, ki izhaja iz korelacij in protislovij med kronosom izvirnega posnetka, kairosom, ki ga predlaga rez, kronosom razstavljenih del in številnimi možnimi kronosi in kairosi gledalčeve izkušnje, zlasti v okviru zaželjenega formata razstave, ki ustvarja dialoge med svetlobnimi objekti velikega formata, ki trčijo, za nekaj časa izginejo, se prerazporedijo in ponovijo (ali se zdi da se ponavijo). V njegovem pristopu k montaži obstaja še ena vrsta diskurza (tista, ki jo običajno najdemo analizirano v večini knjig, posvečenih zgodovini in praksam eksperimentalnega filma), ki se jasno ujema s povsem zavestno (Vertov, Deren, Mekas, Epstein, če naštejemo le nekaj klasikov) »pesniško« tradicijo filmskega ustvarjanja, v nasprotju z narativnim načinom razumevanja filma, ki je zmagal v bitki za mainstreaming. Ta vidik je v veliki meri povezan z dialektično razrešitvijo mnogih del (dva ali trije posnetki – krogi – v dialogu) ali z glasbenimi metaforami, ki se uporabljajo kot scenariji za sestavljanje končnega zaporedja segmentov del (ki jih gledalec lahko zazna po vrsti ali pa ne).
Eden od mnogih elementov, ki jih raziskujeta Borut Savski in Francisco Tomsich v kompleksnem asociativnem delu, je razblinil to glasbeno metaforologijo montaže posameznih skladb (Poletne pesmi), določenega evociranega značaja skupine del (Elegija) ali fragmentov zvokov in podob, ki nas obsedajo dan Po zabavi. Nenazadnje so tu še diskurzi, ki izhajajo iz ideološko oblikovanih pomenskih teritorijev, s katerimi se filmi ukvarjajo na ravni reprezentacije. Primer Reverberacij | Odmevov je zgleden, saj se vsa video dela na razstavi na različne načine ukvarjajo s kritiko urbanega prostora, vztrajanjem sodobnih (avtoritarnih) načinov njegovega razumevanja in absurdnostmi, ki izhajajo iz nepovezanosti med načrti in vedenjem. Zato vsaka video instalacija postavlja v dialog fragmente potopisov, nastalih v različnih mestih, kjer se je umetnik osredotočal na paradokse urbanega življenja: Nova Gorica, Skopje, München, Velenje, Murska Sobota, Novi Sad, Prizren.
Delo, ki je nastalo na podlagi posnetkov, posnetih v Novi Gorici leta 2025 (The Unregistered Meeting), je na primer zgrajeno na erotični fantaziji nadrealističnega porekla: skrivnem srečanju dveh anonimnih tekačev, ki ju opazujejo lutke, in obdanih z obmejnimi pokrajinami in prizori zabav, ki dodajajo občutek hude stiske, morda povezan s streljanjem ostrostrelca, ki se pojavlja v delu, nastalem v Prizrenu aprila 2025 z naslovom Sprehodimo se! Povedal ti bom zgodbo o tistih, ki so umrli, in lahko se pogovoriva o moji umetnosti. Nastal je v sodelovanju z lokalno mlado umetnico Karanfile Haxhi, ki pred kamero tiho izvaja notranji sprehod skozi mesto, zgodbo o nekom, ki ga pozna in je pred kratkim umrl, in govori o svoji umetnosti, medtem ko segmenti Tomsich-evih video dnevnikov (posnetih pred snemanjem tega performansa) poskušajo preklicati, ilustrirati, reagirati ali posnemati njen nedosegljiv diskurz. Drug video na ogled, Gropius van der Rohe (posnet posebej za to razstavo, a produciran leta 2022), je jezno raziskovanje visokotehnološkega predela v Münchnu med ulicama Walter Gropius in Mies van der Rohe.
Izolirane fragmente teh del je mogoče brati na več načinov, dialoge med njimi v prostoru razstavne sobe pa prečkajo številne plasti disjunktivnosti in nevarnih medsebojnih odnosov. Te reverberacije in odmevi skupaj s kompozicijo Boruta Savskega, zvočnimi napravami in programskim prostorom (ki prav tako manipulira in intervenira v realnem času na Neregistrirano srečanje) sestavljajo bolj kompleksen diskurz, ki z nekaterimi ekscesi onemogoča kakršno koli uvid v totalnost.
Resonančni prostor je multituda posameznosti – npr. človeška skupnost: povezana ali nepovezana, v konfliktih ali s skupnimi cilji, lahko pa tudi človek sam. Resonance/ reverberacije/ (inter)modulacije/ (dis)harmonije so npr. človeški odnosi, psihična stanja (posameznikov), energetski viški ali nižki (skupnosti), itd. V takšnem (izoliranem) pogledu ugledamo sistem, ki se samouravnava, kar pomeni, da ni povsem kaotičen – vendar tudi ne uniformno urejen. V projektu ne iščeva idealne harmonije sobstoječega, ampak opazovanje variacij samonastajajoče estetike v le relativno poljubnem (svobodnem?) okolju. Dinamike resonančnega prostora.
Intermodulacije med posameznimi zvoki rojevajo navidezne nove zvoke in modulacije, ki pa nastajajo pri vsakem posameznem poslušalcu povsem individualno. So posledica fizikalne lastnosti človekovega slušnega organa, ki je po naravi nelinearen. Pojavljajo se kot frekvenčne razlike med obstoječimi čistimi frekvencami. Tudi intermodulacije so sestavni del multitude resonančnega prostora. Kljub temu, da so povsem osebne in fizično neprisotne, so individualno zaznavno verjetno najbolj materialne.
Vmestitev gledalca/ poslušalca v fragmentirano in asinhrono ter le pogojno dramatizirano (zaporedno) video-zvočno okolje predvideva njegovo nujno povezovanje fragmentov na asociativne načine. Enoznačna pripoved v vsej tej fragmentiranosti ne obstaja. Človekova lastna izkustva/ spomini/ nostalgije/ itd. vzpostavljajo povsem individualne asociativne povezave. To ni napor, saj je takšno delovanje človeku nekaj naravnega – v budnem stanju in v snu. Teza je, da takšen način gledalca/ poslušalca celo osvobaja. Da le ni enoznačne pripovedi.
V zvezi s procesom poslušanja britanski organist/ skladatelj/ filozof Anthony Gritten interpretira francoskega filozofa Jean-Luc-a Nancy-ja, ki vzpostavi fenomenologijo procesa poslušanja kot osnovo za rojstvo subjekta. Gritten opisuje proces poslušanja kot odpiranje (uma) prihajajočemu zvoku (ali besedi) in proaktivno uporabo takšnega odprtega uma (“prostora”), da omogoči zvoku, da v njem zazveni. Mi to razširimo še na področje vizualne informacije, za katero trdimo, da prek asociativnih (emocionalnih) povezav v poslušalcu, tudi zazveni. Zven/ resoniranje na ta način je aditivni ali celo multiplikacijski proces, ki ga Gritten opisuje kot proces ritma – ta je sinonim za kreiranje smisla in pomena (sestava pomena z besedami; ubeseditev) – in posledično realizacijo subjekta (odprtega uma) kot generatorja kognitivnega procesa. Nancy vzpostavi tudi distinkcijo med skupnostjo tako definiranih subjektov in pa skupnostjo, kjer se v umu ne zgodi resonanca, ampak le reprodukcija slišanega. Prav očitna je povezava pomenov zvočne resonance in rezoniranja – razumskega procesa/ razmisleka.
Delo Reverberacije | Odmevi s podnaslovom Resonančni prostor je tretja različica iz te serije, katere prvi poskus sodelovanja je bila instalacija Francisca Tomsicha v Cirkulaciji 2 Ljubljana z naslovom Elegija (2020). Nato pa se je bistveno oblikovala 2023 v Cirkulaciji 2 z naslovom Poletne pesmi | Summer Songs. Druga z naslovom Po zabavi | After the Party je potekala v galeriji Alkatraz v novembru 2024 v produkciji KUD Mreža.
Avtorja pripadata različnim generacijam, zato se njuna besednjaka razlikujeta, tako da sta pogosto v napetem dialogu o pomenih, ki se pojavljajo. Kljub temu se z ločenima področjema ekspertize idealno podpirata. Dela iz serije Nema dela so vsakokrat vsebinsko samostojne zasnove, na ravni uporabljenih orodij pa izkazujejo sorodnost.
Francisco Tomsich (1981) je vizualni umetnik in pisec rojen v Urugvaju, živi in deluje pa v Izoli. Od leta 2003 deluje na področju razstav, publikacij, odrskih del, modelov raziskav in pedagoških vzvodov – v različnih medijih, jezikih in govoricah.
https://anticlimacus.wordpress.com/silent-works/
Borut Savski (1960) je intermedijski umetnik, ki daje velik poudarek zvoku – ob sočasni uporabi tehničnih rešitev za nevsakdanje instrumente in avtonomne zvočne in vizualne strukture/ skulpture. Tehnologija, programiranje, glasba, pogled na družbo. Živi in deluje v Ljubljani.
https://www.turborebop.net/