![\"\"](\"https:\/\/www.turborebop.net\/wp-content\/uploads\/2002\/12\/prizma-1.bmp\")
<\/p>\n<\/p>\n
SONI\u010cNO GLEDI\u0160\u010cE je modularna instalacija, ki naj bi z enostavnimi sredstvi zdru\u017eila v celoto “nebo in zemljo”. Poudarek je torej na “podobi celostnosti”. Torej je bilo potrebno vse mogo\u010de “sklopljenosti” pre\u010distiti na elementarni dvojec “nebo in zemljo”. Temu najenostavnej\u0161emu dualnemu sistemu smo dodali \u0161e nekaj druga\u010dnih interpretacij – vzetih iz mno\u017eice obstoje\u010dih miselnih sistemov – vsak s svojo simboliko. Med seboj te\u017eko prevedljivi. Sestavljanka pre\u010di\u0161\u010denega modela v estetsko (ali konceptualno) celoto se mi je zdela mnogo prelahka naloga, zato sem v modularno (fizi\u010dno) zgradbo na enak na\u010din (kot module) vgradil tudi simbolne vrednosti iz razli\u010dnih miselnih okolij. Simboli so stereotipi – v sebi nosijo na najmanj\u0161em mo\u017enem prostoru skoncentriranih najve\u010d pomenov.<\/p>\n
Kako smo sestavili “nebo in zemljo”?
\nTej dvojnosti smo v estetskem dodali dvojnost zvoka in slike. Pri tem se pomeni za\u010dnejo drasti\u010dno mno\u017eiti: slika prina\u0161a podpomene podoba, odsev, refleksija, misel, duhovno, vzvi\u0161eno…, zvok pa polnost, vseprisotnost, nelo\u010dljivost, materialni svet. Na podoben na\u010din so se za\u010deli mno\u017eiti interpretativni sistemi, ki jih je bilo mo\u017eno priklicati na pomo\u010d. Hkrati z mno\u017eino mo\u017enih interpretacij je pravilnost interpretacije postala nepomembna (inflacija pa\u010d razvrednoti vrednost posamezne interpretacije). Zanimiva je postala pot v skrajno poenostavitev (abstrakcijo) in de-avtorizacijo. Sistem naj bi postal odprt za naselitev (apropriacijo), avtorstvo pa bi razpadlo le na avtorstvo duhovnega koncepta (predhodnega razmisleka) in na avtorstvo v materialnem prisotnega (vlo\u017eenega) dela. Kar je sicer imelo odmeve, hkrati pa ostalo za opazovalce nerazumljeno (nekonzumirano, celo nedotakljivo).<\/p>\n
Razumevanje (in komunikacija) je torej ostala domena opazovalca in njegovega perceptivno-reflektivnega aparata. Vse skupaj je ostalo brez razlage – nekje med nebom in zemljo. Interpretacije obiskovalcev so prav tako ostale nekje vmes – med o\u010dividnim in njim lastnim notranjim vpogledom. Na nek na\u010din smo bili med vsemi nedore\u010denostmi in neizra\u017eenimi smisli (okviri, \u017eanri, diskurzi) vsi opazovani.<\/p>\n
Izvedba:
\nSestavili smo dva modula: okroglo mizo (scratch’o’phone!?), ki je nevsakdanji zvo\u010dni vmesnik (interface) “s katerim je vsakdo lahko virtuoz” (ker nih\u010de ne more biti virtuoz!). Torej: element demistifikacije, igralo (ne instrument!). S pomo\u010djo gibanja rok nad tremi plo\u0161\u010dami akter oblikuje zvo\u010dno podobo. Scenografijo smo zastavili minimalisti\u010dno: v razmeroma velikem tema\u010dnem prostoru smo v sredi\u0161\u010de \u0161postavili slabo osvetljeni podij, organiziran na na\u010din komandnega pulta (okrogla miza) in nasproti njemu to\u010dko opazovali\u0161\u010da. “Projektor” je bil neke vrste prizma (posoda) napolnjena z vodo, na valovanje povr\u0161ine vode pa najk bi vplival zvo\u010dni tok v prostoru. Rezultat odseva usmerjene svetlobe na prizmo naj bi na platnu na stropu galerije risal z mavri\u010dnim odtenkom obarvane interferen\u010dne “tkanine”. Na \u017ealost ideja ni \u017ee izvedba, predstava je eno, materialna resni\u010dnost drugo. Oblika triogle prizme (na vrhu) ni omogo\u010dala resonanc – torej tvorbe stojnih valov, c\u010demur smo se pravzaprav hoteli izogniti \u017ee na za\u010detku. Resonance so namre\u010d del “inercije” sistema, v na\u0161em primeru pa smo hoteli trenutni odziv – neposredno risanje “po nebu”. Za zadovoljivo vzbujanje obstoje\u010dega sistema bi potrebovali preveliko “oja\u010devanje”. Jasno je, da \u010dlovek s sodobnimi sredstvi lahko “oja\u010di” karkoli, vendar se mi zdi, da je to ena od temeljnih razlik med znanostjo in umetnostjo. V umetnosti se na neki meji ustavi\u0161, kar se ti\u010de kakr\u0161ne koli uporabe tehnolo\u0161kih sredstev. Cilj ne posve\u010duje sredstva! Ali je to eti\u010dni moment? Je.<\/p>\n
Razstavo smo odprli s koncertom, za katerega tudi ni bilo jasno, ali je koncert, performance ali karkoli drugega. Poleg tega je bila “komornost” (intimnost) same instalacije neprimerna za socialni dogodek, kar je otvoritev razstave. Kot tretji modul se v obstoje\u010d sistem (brez nedelujo\u010dega “projektorja”) vklju\u010dil avstrijski zvo\u010dni umetnik Ludwig Zeininger<\/a>, ki operira s precej podobnimi kompleksnimi sistemi, a v ra\u010dunalniku. Verjetno z druga\u010dnimi motivi, morda pa tudi ne – o filozofiji nisva nikoli govorila. Prav tako ni dobil nikakr\u0161nih posebnih obrazlo\u017eitev, kako naj se vklju\u010di, kaj naj bo rezultat. Ludwig je v\u010dasih na Dunaju igral v jazzovskem bendu (z ra\u010dunalnikom!), poleg tega pa tudi v zanimivi elektro skupini Elektro Pathologic Consort (EPC).<\/p>\n Na koncertu, kjer gre ne gre za obi\u010dajno sledenje predpisani strukturi, torej je vse improvizirano, je bistvena koncentracija in zavedanje prisotnosti (vlo\u017ekov) drugega. Prvi \u010dlove\u0161ki refleks je, da sli\u0161i samega sebe, kar obi\u010dajno pomeni, da \u017eeli preglasiti ostale. Pri improvizirani glasbi (ali v splo\u0161nem: komunikaciji) je nujno potrebno obratno: da sli\u0161i drugega in da omogo\u010di, da se sli\u0161i tudi drugi. Koncentracija je potrebna za brzdanje lastnega ega.<\/p>\n V teko\u010dem trenutku sva torej odreagirala znotraj pripravljene strukture vseh prisotnih sistemov (tudi publike in celo enega psa), a brez \u017eelja po konkretnih estetskih ciljih. Ali je to zadovoljilo Ludwiga ali ne, ne vem. Zdi se mi, da ja. \u010ce bi skupaj reflektirala za nazaj, bi se verjetno pokazala naprotja, vendar je bil skupen nastop dejanje kreacije trenutka in ne strukture.<\/p>\n How did we achieve the abstract by multiplying the meanings (the symbolic content of the system, the associative field):<\/p>\n Water brings symbols: fluidity, softness, resonance, unpredictability, warmth, omnipresence, satisfies the thirst…<\/p>\n With a simple twist, we enter the symbolic depth of human spirituality… (do we really?)<\/p>\n It may be either ouroboros (ka\u010da, ki grize svoj rep in predstavlja neskon\u010dnost razvoja, poti, cikli\u010dnost, itd…), yin & yang, spiral, whirlpool (vrtinec: a path into the unknown, deep, dark…).<\/p>\n One should not take my using of these symbols too seriously, since I look at these human inventions with a lot of humor. But it is not about offending someone – one can see every system as a kind of machine for production of meaning. What is written here, is my machine (well, not altogether mine, but I deconstructed a lot, before I put it together again).<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/www.turborebop.net\/wp-content\/uploads\/2002\/12\/Voda3.jpg\")
<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/www.turborebop.net\/wp-content\/uploads\/2002\/12\/Voda4.jpg\")
<\/p>\n