The Silent Movies: Po zabavi

Po zabavi | After the Party

videozvočna instalacija Francisca Tomsicha in Boruta Savskega

Na ogled & posluh od 15. novembra do 6. decembra 2024 ob delavnikih med 12.00 in 18.00 v Galeriji Alkatraz, AKC Metelkova mesto.

https://galerijalkatraz.org/?p=20692

Postavitev Po zabavi je zasnovana posebej za Galerijo Alkatraz in njen metelkovski koncept. Dotika se ostankov zabave, koncerta, vonja in zvoka, podob in občutkov, povezanih s potjo domov ali jutrom po zabavi, ki jih obravnava dobesedno in metaforično v zvoku in sliki.

Francisco Tomsich: Po zabavi je interaktivna potopitvena inštalacija in nenehno spreminjajoči se neskončni koncert, ekosistem zvoka in projiciranih gibljivih slik, ki raziskuje metaforo resonance – tako prostorsko kot metaforično.

Ana Grobler: Tandem, ki se predstavlja pod imenom The Silent Movies, Borut Savski in Francisco Tomsich, tudi v tretjem poglavju medsebojne konverzacije – kot poimenujeta sodelovanje –, ki se je začela z razstavo Elegija (Cirkulacija2, julij 2020) in se nadaljevala s projektom Poletne pesmi (Cirkulacija2, marec–april 2023), poskrbi za celostno, pravzaprav potopitveno izkušnjo gledalke_ca. Instalacijo namreč tvori neločljiv preplet videov iz serije Nema dela Francisca Tomsicha in zvoka, nastalega v avtorstvu Boruta Savskega.

Borut Savski: Zvočna podoba temelji na zvočnih učinkovinah, ki evocirajo destabilizacijske učinke: fragmentacija zvočne slike in nedefiniranost, sočasnost/vzporednost večjih zvočnih tokov. Vse to razmetano po prostoru na način šestih zvočnih virov. Nobenega fokusa. Nejasni glasovi, pogovori, zvok kot tinitus, nejasni glasbeni odmevi. Neenakomerno valovanje. Zvočno dinamiko rinejo spremembe videoslike predvajanih Nemih videov, kamera, ki zazna obiskovalko_ca, in notranja inercija računalniškega algoritma. Verjetno bi bil primeren tudi trenutek tišine. Šest visečih zvočnih virov niso zvočniki, ampak lahka vibracijska zvočna telesa, razporejena po prostoru. Njihova naloga je da polnijo oz. praznijo zvočni prostor, ki je vendarle primarno uokvirjen z videoslikami. Tudi sinhronost med sliko in zvokom ni jasna, ampak subtilna.

Sistem se na metoforičen ukvarja s človekovo notranjostjo, kot so empatija, čustva, razmisleki in pomisleki, pa tudi s podobnimi entitetami človekovih socialnih skupkov (država, firma, društvo, družba). ter je zgrajen kot antropomorfno telo: ima ude, osnovno telo, živčevje in centralni možganski del, kamor sodi tudi vizualno zaznavanje videovirov. Živčevje telesa je pravzaprav žična napeljava.[1] Ta subjekt-objekt nikomur ne želi žalega, želi si kvečjemu to, da ga kdo obišče. Kar pa se tiče umetne inteligence, tu uporabljamo nekaj deset let starejše heuristične metode, ki proizvajajo raznolikost in z njo tudi napake. Zvoke v okolico pa posredujejo vibracijski zvočniki, ki zvok ustvarjajo preko prenosa vibracij na izbrani material.

Francisco Tomsich: Razstavljeni videi so del serije Nema dela, ki jo razvijam od leta 2016 in ki je bila predstavljena v različnih kontekstih in državah. Sestavljeni so iz odlomkov posnetkov iz mojih lastnih videodnevnikov (zato imajo močan dokumentarni značaj) v dialogu s specifičnimi tradicijami eksperimentalnega dokumentarnega filma, videoumetnosti in zgodnjega filma. Večinoma so monokromatični. So pripovedni in meditativni. Zasnovani so kot dialoški okrogli kukalniki v neko razpršeno (izven) središče določenega pogleda. So nemi.

Ana Grobler: Močna povezava videa in zvoka, utelesitev in subjektifikacija umetniškega objekta kažejo na sinhrono delovanje tandema,
Sebastian Krawczyk: ki gradi celostno izkušnjo skozi eksperiment, ki je v konstantnem nastajanju. Zaprt krog zvoka in svetlobe umetniške instalacije kroži po prostoru, tako kot nestabilen um, je v nenehnem gibanju skozi nemiren miselni tok in čustveno labilnost, ki jo začuti nočna_i obiskovalka_ec Metelkove ob pomanjkanju spanca. V prenesenem pomenu se vse_i nahajamo v stanju permanentne nestabilnosti, saj smo del družbe, ki se zaradi tehnološkega razvoja na glas sprašuje, kaj je pravzaprav realno, kajti paradoks gibljivih informacij je v njih samih, saj so najprimernejše za manipuliranje z realnostjo.[2] Instalacijo avtorjev zato lahko vidimo kot poetično prispodobo današnjega zeitgeista: metelkovske_ga pohajkovalke_ca sredi ostankov včerajšnjega druženja, ki je obenem opazovalka_ec glitchev nestabilne realnosti.

Intervencije:

V četrtek, 28. november 2024 ob 18.00: obrazstavni dogodek Po zabavi: demistifikacija ljubezni – voden ogled z Borutom Savskim.

„Demistifikacija ljubezni“ je bil naslov serije performansov/predavanj, ki jih je leta 2004 v Galeriji Kapelica (Ljubljana) izvedel Aljoša Kolenc. Nastal je pred enim letom po pogovoru med Savskim in Tomsichem o naravi umetnosti in vzgibih vztrajanja v umetniški praksi, iz katerega sta vzniknili močno označeni besedi „Ljubezen“ in „Resnica“. Ta dva pojma, ki sta skorajda religioznega značaja, zahtevata trezen, demistificirajoč pristop. Na vodenem ogledu po ekosistemu zvoka in gibljivih slik razstave Po zabavi bosta avtorja v spremstvu kuratorjev razstave ponudila pogovorno seciranje razstavnih sredstev, pripovedovala in analizirala sestavine razstave in razloge za njihovo mešanje, pa tudi učinke na javnost, ki jih avtorja želita, upata ali predvidevata doseči. Demistifikacija torej pomeni skrbno in sporazumno ustvariti pot v notranje jedro razstave, kjer bo mogoče najti tudi primere ljubezni in resnice.

v petek, 6. december 2024 ob 18.00: zaključni dogodek razstave Po zabavinem koncu: koncert/ intervencija z Borutom Savskim in Franciscom Tomsichem.

SKICE ZA PROJEKT BENSHI (PO ZABAVI)
Francisco Tomsich
Hiša, zabava, kampiranje, dež, dan potem. Prepovedi, bager, balet, dežnik. Andrej, Rosina, Dejan, Žiga, Rachel, Gabo. Sarajevo, Izola, Ljubljana, Bistrica ob Sotli, Montevideo. To je tragedija posameznika. Flavta spodaj noče nehati igrati.

INSITUACIJA
Borut Savski
Koncertna zloraba videozvočnega organizma Po zabavi. Sistem bo prilagojen tako, da bo s pomočjo kopičenja resonanc lovil idejo zvočne polnosti prostora.

Borut Savski (1960) je intermedijski umetnik, ki daje velik poudarek zvoku – ob sočasni uporabi tehničnih rešitev za nevsakdanje instrumente ter avtonomne zvočne in vizualne strukture/skulpture. S tem so tesno povezane mikrosocialne situacije, v katere vstopa in/ali jih kreira. Osnovni pristop je na ravni metafor – točk, kjer se zgodijo prenosi/prevodi pomenov/motivov/motivacij med različnimi diskurzivnimi polji. Umetniška produkcija je vseskozi vzporedna in prepletena z drugo produkcijo. Tehnologija, programiranje, glasba, pogled na družbo. Trenutno preokupacija s taktilnimi vmesniki in interaktivno generiranim videom/zvokom/glasbo. Različna in številna sodelovanja, organizacije in soorganizacije dogodkov/festivalov.

Francisco Tomsich (1981) je slovensko-urugvajski umetnik, ki prebiva v Istri. Pripravlja razstave, publikacije, scenska dela, kolektivne platforme, raziskovalne modele in pedagoške pripomočke. Pri tem uporablja različne medije, jezike in govorico. Je soustanovitelj in član številnih nedisciplinarnih združenj kulturnih delavcev v Južni Ameriki in Evropi. Njegova dela so bila razstavljena in objavljena v mednarodnem prostoru ter večkrat nagrajena. V svojem delovnem procesu se ukvarja z nujnostjo ustvarjanja kritičnih dialogov med podobami preteklosti, pojmi sedanjosti in aktivnimi modeli prihodnosti.

[1]https://www.cirkulacija2.org/?p=10094
[2] B. Zrinski Matrica: nestabilna realnost, s. 27, v: 28. Grafični bienale, MGLC, 2009.

Produkcija: KUD Mreža
Koprodukcija: Boja, Cirkulacija 2
Kuratorstvo: Ana Grobler, Sebastian Krawczyk
Lektura: Sonja Benčina
Prevod (v angleški jezik): Ana Makuc
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo